IZJAVA REŽISERJA

Film pripoveduje zgodbo o bratu in sestri. Deček nekega dne dobi sestrico. Njegovo začetno navdušenje kmalu preraste v zavračanje male vsiljivke, ki ga tako rekoč oropa pozornosti staršev. Na majhnem vrtu za hišo se zvrstijo nenavadna srečanja: tam vidi svojo mamo v otroških letih, nato svojega pradedka kot mladeniča. Ob razburljivih pustolovščinah s sestro iz prihodnosti (starejšo različico male dojenčice) se začnejo Kunova občutja spreminjati in do konca filma njegov odnos do Mirai doživi preobrazbo. Spoznal sem, da je življenje naših otrok kljub generacijskemu prepadu zelo podobno našemu. Ko sem postal oče, sem presenečen ugotovil, da otrokom govorim iste stvari, kot so jih meni govorili starši, prav tiste, ki sem se jim tako dolgo upiral. Kaj drugega se v tem ponavljanju življenj prenaša iz generacije v generacijo, od staršev na nas in od nas na naše otroke, če ne brezkončna neprekinjenost bivanja? S hišo, vrtom in povsem običajno družino sem želel vzbuditi občutek tega velikega bivanjskega kroga in kroga življenja, ki ga tkemo vsi, vsak posebej. Najpomembnejših življenjskih tem se rad lotevam tako, da izhajam iz drobnih dogodkov. Z uporabo razvedrilnega medija sem želel raziskati novo izrazno sredstvo, ki bi bilo v koraku s konceptom družine v njenih najnovejših oblikah. In čeprav film morda na zunaj ni nič senzacionalnega, je izraz moje globoke osebne ambicije.

BIOGRAFIJA MAMORUJA HOSODE

Mamoru Hosoda se je rodil leta 1967 v Tojami na Japonskem. Po diplomi na Kolidžu za umetnost v Kanazawi se je pridružil studiu Toei Doga (zdaj Toei Animation Co., Ltd.) in se podal na profesionalno pot animatorja. Leta 1999 je režiral svoj prvi kratki, dvajsetminutni film Digimon Adventure, ki je doživel kinematografsko distribucijo. Leta 2000 je režiral njegovo štiridesetminutno nadaljevanje Digimon Adventure: Our War Game! in po zaslugi inovativnega, sodobnega sloga pritegnil pozornost kritikov. Vanj je uvedel tudi teme, ki so se pozneje v njegovem delu redno ponavljale. Kmalu zatem se je osamosvojil in kot režiser leta 2006 sodeloval pri filmu The Girl Who Leapt Through Time (filmski priredbi znane novele Yasutake Tsutsuija). Film je požel veliko navdušenja in njegov uspeh je presegel vsa pričakovanja: na japonskih platnih se je vrtel kar eno leto. Nato je bil prikazan v številnih drugih državah, med drugim v Franciji, kjer je občinstvo spoznalo Hosodovo delo na velikem platnu. Leta 2009 je režiral svoje prvo avtorsko delo Summer Wars, ki po estetiki spominja na Digimon. Leta 2011 je Hosoda v sodelovanju z Yuichirom Saitom (producentom, ki ga spremlja že vso kariero) ustanovil svoj animacijski studio, Studio Chizu, in se postavil na čelo novega gibanja na področju kinematografskega animiranega filma. Prva produkcija studia, film Volčja otroka (2012), in njegov naslednik The Boy and the Beast (2015) sta utrdila Hosodovo priljubljenost na Japonskem in po svetu, predvsem v Franciji.

FILMOGRAFIJA

Mirai (2018)

• Filmski festival v Cannesu 2018 – Štirinajst dni režiserjev
• Mednarodni festival animiranega filma v Annecyju 2018

The Boy and the Beast (2015)

• Mednarodni filmski festival v Torontu 2015
• Mednarodni filmski festival v San Sebastianu 2015
• Londonski filmski festival BFI 2015
• Mednarodni festival otroškega filma v New Yorku 2016

Volčja otroka (2012)

• Filmski festival v Stigesu 2012
• Londonski filmski festival BFI 2012
• Mednarodni filmski festival v Dubaju 2012
• Mednarodni festival otroškega filma v New Yorku 2013

Summer Wars (2009)

• Filmski festival v Locarnu 2009
• Mednarodni filmski festival v Berlinu 2010
• Mednarodni festival otroškega filma v New Yorku 2010
• Mednarodni festival animiranega filma v Annecyju 2010

The Girl Who Leapt Through Time (2006)

• Filmski festival v Stigesu 2006
• Mednarodni festival animiranega filma v Annecyju 2007
• Mednarodni festival otroškega filma v New Yorku 2007

ISKANJE NAVDIHA V LASTNI DRUŽINI

Le redki filmski ustvarjalci, bodisi animiranega bodisi igranega filma, so v svojem opusu vsebinsko posvetili toliko pozornosti družini. Pri delu Mamoruja Hosode pa družina brez dvoma predstavlja rdečo nit. In producent filma (ter Hosodov dolgoletni prijatelj) Yuichiro Saito potrjuje, da »nas Hosoda prek vseh emocij pogosto podzavestno povsem naravno usmeri k svojemu življenju«. V času produkcije filma The Girl Who Leapt Through Time (2006) je bil Hosoda tik pred poroko in je prvič sodeloval z Masaom Maruyamo iz studia Madhouse, v okviru katerega je ustvaril tudi svoje prvo avtorsko delo. Brezskrbna najstniška junakinja filma s potovanjem v preteklost premaga zakonitosti samega časa. A navsezadnje jo čas dohiti in zdi se, da se v tem vprašanju zrcali Hosodovo tedanje razpoloženje. S filmom Summer Wars (2009) je ustvaril prvi »družinski film o računalniških genijih«, in to prav v času, ko so prihajali pametni telefoni in družbena omrežja in že začeli vplivati na družbene skupine.

ISKALEC ČUDEŽEV V OBIČAJNEM

S filmom Volčja otroka (2012) se Hosoda pokloni svoji materi, ki ga je podpirala vso kariero. V filmu ponudi najintimnejši vpogled v svojo zasebnost. Mati mu je umrla med produkcijo predhodnega filma, in ker se Hosoda od nje ni mogel posloviti osebno, je to storil na velikem platnu skozi lik volka Ameja, čigar zavijanje odmeva med gorami. Po rojstvu sina se je Mamoru Hosoda začel spraševati, kako navdihniti otroke, ki odraščajo v današnji družbi, in to vprašanje postavil v ospredje naslednjega filma: The Boy and the Beast (2015) govori o prenosu znanja in izkušenj na mlajše generacije. Kot je dejal producent Yuichiro Saito: »Starejši so odgovorni za to, da navdihujejo in podpirajo prihajajoče generacije.« Ko se Mamoru Hosoda tako v tem filmu kot v Volčjih otrocih ukvarja s starševstvom mladih in neizkušenih, to počne s ponižnostjo in brez obsojanja. Enak pristop je ubral pri svojem najnovejšem filmu Mirai: lastna otroka sta mu bila v navdih pri preučevanju tematike bratstva skozi oči majhnega dečka. To je njegov doslej najbolj oseben film. Temi ljubezni otrok do staršev ter odnosa med staršem in otrokom se izražata v tem, kako liki izkazujejo svojo naklonjenost in skupaj rastejo. »Z vidika majhnega otroka je oče tisti, ki materi zgolj pomaga, in v tej situaciji sem se znašel tudi sam. Mama in oče imata različni vlogi; so nasveti, ki jih lahko ponudi samo oče, in je vloga, ki jo lahko igra samo oče.« »Želim spodbujati otroke po vsem svetu in se veseliti tega, kar bodo postali. V nenehno razvijajoči se družbi je prihodnost tega sveta v njihovih rokah.« Vprašanje je, ali Hosodove filme navdihuje njegovo življenje ali prav nasprotno.

HOSODOVA DRUŽINA

Prihod novega družinskega člana je izjemen dogodek, ki pa ga vsak član družine dojema in praznuje drugače. V filmu Mirai se zgodba odvija skozi oči štiriletnika. Hosoda je tako na povsem inovativen način pristopil k svoji najljubši tematiki in okrepil zavedanje o tem univerzalnem konceptu. Mali Kun občuti pomanjkanje pozornosti in se trudi, da bi si izboril novo mesto v družini v času, ko ta doživlja velike spremembe. Ob tem pomembnem življenjskem zasuku postane zrelejši. Med spopadanjem z njim ugotovi, da njegova mama ni bila rojena kot mati, temveč je to postala, in da se pravzaprav življenje tako odvija pri vsakem članu družine. S tem spoznanjem Kun izve več o sebi in svojih sorodnikih ter najde lastno identiteto. Hosoda je za svoj najnovejši celovečerni film bolj kot kadarkoli prej črpal navdih iz osebne družinske izkušnje. V njem se poglobi v odnos mes bratom in sestro ter v boleči trenutek, ko se otrok zave lastne identitete.

INTIMNOST DRUŽINSKEGA DOMA

Štiriletni deček ima precej omejen pogled na svojo okolico in režiserju se je zdelo, da bi to najlepše ponazoril s hišo in vrtom. Sklenil je, da morata ta dva igrati pomembno vlogo v zgodbi, saj za otroka predstavljata pravo vesolje. Zasnovo hiše so zaupali arhitektu, ki je pri projektu sodeloval, kot da načrtuje čisto pravo hišo; podrobno je preučil prostor, svetlobo in materiale. In nastala je hiša, ki ni niti tipično japonska niti zahodnjaška, z zaporedjem podestov in odsotnostjo pregrad še najbolj spominja na gledališki oder. Vrt in drevo na njem sta mogočna simbola časa in povezujeta tematike spreminjajočih se letnih časov, minevanja časa in rodovne zgodovine... Narava je bistvenega pomena za celoto tega, kar tvori človeka, in iz te misli vzkali Kunova domišljija. Simbolično in minimalistično jo ponazarja čarobno družinsko drevo.